[ERASMUS+] MOJA IZKUŠNJA

Kje?

Tampere, Finska

 

September 2017 – januar 2018

Že pri prvem stavku se razdelimo na dva dela. Na tiste, ki bi šli in na tiste, ki jim tujini ne diši. Sama že od mlajših nog spadam v prvo skupino. Hlastam za novimi izkušnjami, za spoznavanjem drugih kultur. Za odprtostjo, če skrajšam. Že dolgo sanjam o življenju in delu v tujini. Seveda, so to zaenkrat le sanje, ki pa sem jih uspela za kratek čas uresničiti.

 

In če se vrnem na drugi stavek, Finska. Zakaj. Izbira ni običajna. Študentje navadno odhajajo v tople kraje, kjer naj bi bili ljudje zelo odprti, cene nižje. V mislih imam Španijo, Portugalsko. Niti, ko jih povabiš na obisk, navdušenje ni ravno največje. Pa so vendar, mene samo, skandinavske države že od nekdaj privlačile. Pa ne zaradi vremena, sama sem ena izmed premraženih ljudi. Vendar socialna varnost države in status, razvoj. To so stvari, ki se mi zdijo dolgoročno zelo pomembne. Pa ne pravim, da je Erasmus odločitev naša dolgoročna prihodnost, vendar je izkušnja, ki jo boš s sabo nosil vse življenje.

 

In zakaj sama na to odločitev gledam kot eno najboljših v svojem kratkem bivanju na obličju zemlje in tudi mesto katerega sem izbrala bi mi težko bolj ustrezalo. Tampere, mesto kjer trenutno študiram ali mesto kje se začnejo tisočera jezera Finske, ali rivalstvo med dvema velikima hokejskima kluboma (izbira enega je NUJNO!, pristaši športa ali ne) ali kot jih je predstavil prodekan univerze – mesto rekonstrukcije. Ima približno 50 tisoč prebivalcev manj kot Ljubljana in ker sama občudujem tudi Ljubljano z udobnostjo, domačnostjo in ljubkostjo, lahko rečem, da Tampere, dajo podoben občutek. Leži med dvema velikima jezeroma, kar ustreza predvsem ljubiteljem narave, poletni večeri se končajo s sončnimi zahod. Danes, v zelo kratkih dnevih pa malo drugače, ob savnanju in namakanju v zaledenelem jezeru ali lovljenju Avrore (in prav za božični večer smo jo ujeli).

O študijskem sistemu pa bi se pridružila trditvi, da je res dober. Drugačen kot naš. Kljub temu, da se z bolonjskim sistemom trudimo doseči sprotno delo, se to tukaj že izvaja. Dolgčas ti ne bo: dela v skupinah, raziskovalnih projektov, tako imenovanih študijskih dnevnikov ne manjka. Seveda, to pomeni več samostojnega dela in discipline. In tudi oblikovanje samostojnega urnika in s tem aktivno podpiranje specifikacije na določenem področju, ki te zanima po lastni izbiri na različnih fakultetah je zelo zaželeno.

Zdaj pa, če se navežem še k samemu marketingu oziroma njihovi kulturi. Lahko bi rekli, da se le-ta procesira na sam marketing. Nekateri temu rečejo zaprti, jaz bi to poimenovala nevsiljivi, poskušajo biti ne izpostavljeni nepotrebnemu kontaktu. Ne moti jih, če ti veliko govoriš ali si glasnejši, navajeni so praktično vsega ampak s tem njihove pozornosti pač ne boš dobil. Vedno dve minuti prezgodnji, zelo disciplinirani, ne najbolj strastni ampak zato tako zelo umirjeni. To je name, na sicer precej živahno in temperamentno, vplivalo zelo pozitivno. Nenadoma se ti nikamor ne mudi več, ko se pokvari avtobus in ima zamudo 45 min nihče ne reče nič, s časoma ugotoviš kaj je narobe. Ko zapade prvi sneg in ceste in pločniki ostanejo pobeljeni in ne slišiš nobene pritožbe, doživiš skoraj kulturni šok. Sicer pa zelo prijazni do tujcev in dejansko velja to, da je stranka na prvem mestu, vendar bo kulturno vedno morala storiti prvi korak in prositi za pomoč.

Na tej točki bi tudi izpostavila, da moraš kot pedagog opraviti predmet o uporabi in ‘branju’ medijev, kateri ima veliko veljavo in kar sem sama našla zelo zanimivo. Ampak pozitivno.    

Vsekakor pa bi želela zaključiti z enim najpomembnejšim delom, ki ti naredi izmenjavo pravljično ali ne. To so ljudje. Ljudje, s katerimi preživiš vsak dan. S katerimi postaneš družina za določen čas. Večerjaš, se učiš, zabavaš, skrbiš drug za drugega in na koncu se 5 mesecev ne zdi 5 mesecev ampak 3 leta. Na koncu, nočeš konca.

Sama imam srečo in sem trenutno na vlaku, ki me pelje novim 5 mesecem naproti. Ne morem reči, da sem se spremenila, lahko pa rečem, da se je spremenil moj pogled na svet. Vem, kaj nočem in sem na poti k temu kar hočeš. Upam, da bom prej kot slej to dosegla.   

Liza Brglez

2018-01-25T17:02:45+00:00 January 25th, 2018|